Serija predavanj: Andrea Kern (Univerza v Leipzigu)

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in raziskovalna skupina za nemško klasično filozofijo pri ZIFF-u (Speculative Thought) organizirata serijo predavanj nemške filozofinje Andree Kern z Univerze v Leipzigu. Predavanja se bodo osredotočila na temo etičnega življenja pri Kantu in Heglu.

Spodaj najdete kratko predstavitev filozofinje in vsebine predavanj.

Andrea Kern je profesorica filozofije na Univerzi v Leipzigu in direktorica raziskovalnega kolegija Analitični nemški idealizem (FAGI). Kot gostujoča profesorica je delovala na različnih univerzah, med drugim na Univerzi v Chicagu, Univerzi Picardije v Amiensu, Univerzi na Dunaju in Univerzi v Frankfurtu ob Majni. Od leta 2014 do 2015 je bila štipendistka na znanstvenem inštitutu v Berlinu, od leta 2016 do 2017 pa štipendistka na Univerzi v Pittsburghu. Je avtorica knjig Sources of Knowledge: On the Concept of a Rational Capacity for Knowledge (Izvori znanja: O pojmu racionalne zmožnosti za znanje, 2017) in Schöne Lust: Eine Theorie der ästhetischen Erfahrung nach Kant (Lepo poželenje: Teorija estetske izkušnje po Kantu, 2000). Delovala je kot urednica v različnih zbornikih, med drugim Selbstbewusstes Leben: Texte zu einer transformativen Theorie der menschlichen Subjektivität (Samozavedno življenje: besedila k transformativni teoriji človeške subjektivnosti, 2017, s Christianom Kietzmannom) in Varieties of Skepticism: Essays after Kant, Cavell and Wittgenstein (Različne oblike skepticizma: Eseji po Kantu, Cavellu in Wittgensteinu, 2014, z Jamesom Conantom) ter Falsche Gegensätze. Zeitgenössische Positionen zur philosophischen Ästhetik (Lažni nasprotji: Sodobna stališča k filozofski estetiki, 2002, z Ruth Sonderegger). Njena dela o epistemologiji, skepticizmu, percepciji, filozofski antropologiji, estetiki, nemškem idealizmu in Wittgensteinu so bila objavljena v različnih mednarodnih revijah in raziskovalnih zbornikih.

Hegel o vzajemnem samopripoznanju in ideji etične skupnosti

Filozofska fakulteta, 17. 10. 2024 ob 19.00 (učilnica 325)

Nekateri, čeprav ne vsi ljudje, včasih, morda vedno, uporabljajo etiške pojme, kot so »pravičnost«, »dolžnost« ali »spoštovanje«, ko razmišljajo o sebi in soljudeh. Sledeč določenim pojmovanjem človeka dejstva, da ljudje uporabljamo takšne pojme, ni mogoče v celoti razložiti z idejo, da imamo kot ljudje praktični razum. Biti umen naj ne bi nujno pomenilo biti etičen. Določene sodobne interpretacije – zlasti interpretaciji Philippe Foot in Michaela Thompsona – to misel delijo z Aristotelom. Skupna točka teh neo-aristotelcev je ideja, da je oblika življenja, ki jo sestavljajo umna, samozavedna bitja, ki ne uporabljajo etiških pojmov, povsem predstavljiva. Po tej obliki neo-aristotelizma je dejstvo, da ljudje uporabljamo etiške pojme, značilna in torej kontingentna lastnost človeškega življenja.

To stališče bom kritizirala iz heglovske perspektive. Hegel meni, da je ideja logične razdalje med umno obliko življenja na eni strani in etično zavestjo na drugi zmedena. Po Heglu ne more obstajati razdalja med samozavedanjem in etiškimi oblikami mišljenja, saj so slednje zgolj oblika samozavedanja. Heglov argument implicira kritiko vsake različice aristotelizma, saj meni, da je korenina zmede o etiški naravi človeškega življenja v ideji, da je samozavedanje naravna sposobnost človeka. Hegel ugovarja, da je samozavedanje vse prej kot naravno. Heglovo pojmovanje samozavedanja bom zagovarjala tako, da bom pokazala, da samozavedna oblika življenja ne more biti predmet mojega mišljenja, razen če se prepoznam sebe v predmetu  in skozi predmet, katerega realnost je v tem, da se prepoznava v meni in skozi mene. V tem smislu ima samozavedna oblika življenja ireduktibilen duhovni in etiški temelj, saj je utemeljena v dejanju deljenega samospoznanja.

Kant o vrlini, svobodi in moralni vzgoji

Vodnikova domačija – center, 18. 10. 2024 ob 19.00

Kant meni, da v človeškem življenju ni nič pomembnejšega kot pridobitev etične vrline. Če ne pridobiš etične vrline, ne moreš imeti dobrega človeškega življenja. Če ne pridobiš etične vrline, tvoje življenje ni vredno nič. Zaradi tega postane vprašanje, kako se človek nanaša na etično vrlino, izjemno pomembno. Literatura o Kantu, pa tudi sodobna sistematična razprava, je glede tega vprašanja razdeljena. Po eni strani obstaja stališče, da pridobitev vrline sestoji iz dejanja, s katerim se človek podredi moralnemu zakonu, kar lahko vsak človek stori le zase. Gre za dejanje, ki po svoji naravi ni v nobenem pomembnem odnosu z drugimi ljudmi. Po tej razlagi ideja moralne vzgoje nima v človeškem življenju nobene teže.

Po drugi strani pa obstaja stališče, da Kant dejansko razvije ustrezen pojem moralne vzgoje, v kateri odnos do drugih ljudi igra bistveno vlogo, saj pridobimo ustrezno zmožnost prav prek njih. Po tem stališču je postati kreposten podobno kot učenje veščine, kot je igranje flavte ali vožnja s kolesom. Trdila bom, da nobena od teh dveh predstav ni pravilna. Po Kantu ideja moralne vzgoje res igra pomembno vlogo pri konstituciji etične vrline. Drugi ljudje so bistveni za pridobitev vrline, ker pridobitev vrline sestoji v dejanju priznanja lastne svobode, ki ga lahko človek izpelje le v povezavi z drugim človekom. Svojo svobodo prepoznam tako, da čutim spoštovanje do krepostnega zgleda, ki ga prepoznam v tebi. Ko vidim tvojo svobodo, se zavem svoje lastne svobode. Iz tega sledi, da po Kantovem mnenju nihče ne more biti kreposten, razen če je nekdo (drugi) dejansko kreposten.

Plakat