Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi

Knjiga obravnava družbene spremembe v Evropi po dveh svetovnih krizah, finančni (2007–2008) in begunski (2015–). Teza je, da je postkrizno stanje v Evropi notranje povezano s procesi evropeizacije in posebnega obrata, ki ga je ta zavzela po koncu hladne vojne. Po letu 1989 je center izvajal politiko »notranjega kolonializma«, periferija pa je postopoma prevzemala vlogo imperialne meje. Po obeh širitvah je prišlo do obrata od vladanja s politiko k vladanju s kulturo; družbena pogodba je bila spremenjena v kulturno. Evropska integracija se je iz prihodnostne preobrazila v komemorativno pripoved, pri čemer je EU post­ komunistični Vzhod služil, da opravi prehod v neoliberalno državo. V tem stanju se danes nahaja priložnost, da periferija znova premisli tezo o koncu zgodovine po 1989 ter se kot geografska, politična in kulturna regija marginaliziranega evropskega akterja razvije v postkrizno konstelacijo evropske alternative.