Razprodana senzorična projekcija filma Gora se ne bo premaknila in pogovor z doc. dr. Sarah Lunaček Brumen

V petek 23. 1. 2026 je v Slovenski kinoteki potekala projekcija dokumentarnega filma Gora se ne bo premaknila (Petra Seliškar, 2025), letošnje nagrajenke Prešernovega sklada. 

Razprodani projekciji je sledil pogovor z vizualno antropologinjo doc. dr. Sarah Lunaček (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF) in doktorske študentke antropologije ter predsednico Društva za trajnostni razvoj Terra vera, Jane Milovanović. Z gostjama se je pogovarjala Ana M. Ličina. 

V pogovoru je doc. dr. Sarah Lunaček je izrazila navdušenje nad tehnično in estetsko dovršenostjo prizorov v filmu Gora se ne bo premaknila. Po njenem mnenju je h kakovosti pomembno prispevalo obilje časa, ki ga je skozi večletno obdobje režiserka Petra Seliškar preživela med pastirji. Skupaj preživeti čas je ustvaril potrebno bližino, da je lahko režiserka vstopila v pastirski vsakdan ter ga dokumentirala tudi s profesionalno ekipo, ki je poskrbela za sliko in zvok. Povedala je, da se običajno etnografski filmi snemajo z malimi kamerami, s katerimi sicer ravno tako lahko ujamemo medčloveško bližino, ne moremo pa doseči primerljive veličastnosti in lepote. Po njenem mnenju je film dober primer tega, da je mogoče združiti etnografsko bližino z umetniškim aspektom, ritmom, zgodbo. 

Dr. Lunaček je publiki predstavila tudi nekaj zanimivosti iz sveta pastirjev. Povedala je, da pastirjev po svetu sploh ni malo. Štirideset odstotkov kopne površine po svetu so pašniki in veliko pašnikov je v visokogorju. Pastirstvo uspeva tudi na območjih, ki so manj primerna za poljedelstvo. Na svetu je najmanj 500 milijonov pastirjev in oni posedujejo posebna znanja o tem, kako preživeti v mejnih območjih. Pastirji znajo sobivati z živalmi, s psi, drobnico in drugimi živalmi ter znajo poskrbeti za njih. To pomeni, da so vedno tam, kjer je dobra paša. Pastirji na različnih koncih sveta pa imajo tudi skupno težavo: ustvarjanje družine. Pogosto se dekleta šolajo in želijo živeti v mestih. Omenila je tudi svoje terensko delo v Nigru, kjer se nomadski pastirji soočajo s težavami zaradi posegov države v prostor (rude, zelena energija, itd.). Pastirji v Afriki so iznajdljivi, sedaj imajo na primer že vodnjake na sončne celice. Dr. Lunaček je spregovorila o horizontalni in vertikalni transhumanci ter o prevrednotenju evropskega pastirstva. Pastirstvo je v Evropi vpisano v Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, pomembno pa je tudi kot trajnosten način živinoreje ter je mnogokrat povezan tudi s turistično dejavnostjo. 

Filmska projekcija je imela tokrat dodano tudi senzorično komponento. Ana M. Ličina, kulturologinja in oblikovalka vonjev, je posebej za film oblikovala pet različnih vonjev, ki so spremljali različne sekvence v filmu in so bili ustvarjeni iz ovčje volne in naravnih izvlečkov rastlin, ki rastejo v makedonskih hribih. Enega izmed vonjev so gledalci in gledalke prejeli na lističu že ob vhodu ter bili napoteni k temu, da med ogledom filma listič večkrat povonjajo. Po pogovoru so obiskovalci povonjali še štiri vonje, ki so bili razstavljeni v dvorani. Pozitivni odzivi publike kažejo na velik potencial uvajanja vonjalnih izkušenj v kulturne ustanove, kot je kino. 

Več o dogodku tukaj.